CILJ: RAZVIJANJE NAKLONJENEGA, SPOŠTLJIVEGA IN ODGOVORNEGA ODNOSA DO ŽIVE (IN NEŽIVE) NARAVE
V mesecu januarju smo v naši gozdni igralnici, kamor zahajamo vsak teden, »naključno« naleteli na lisico. Otroci so bili sprva začudeni, obstali so na mestu in strmeli – kot da ne morejo verjeti svojim očem. Nato je eden od otrok ugotovil, da lisica predolgo miruje in zato najverjetneje ni prava. Počasi smo se ji približali. Otroci so jo božali, opazovali, opisovali in spraševali, kako je prišla k nam. Ker nas je zanimalo, kako se oglaša, smo to preverili s pomočjo digitalne tehnologije. Njeno oglašanje je podobno smešnemu laježu psa, so rekli otroci. Odnesli smo jo s seboj. Otroci so dobili nalogo, da morajo poiskati čim več informacij o lisici, nato pa smo z vsemi podatki, ki so jih izbrskali otroci ob pomoči staršev, naredili miselni vzorec.
Otroci so lisico poimenovali Zvitorepka in sedaj je stalna gostja v našem jutranjem krogu – otroci jo pozdravijo in pobožajo, kar jih tudi vidno pomirja.
Preko kamišibaja so si otroci ogledali zgodbo Deklica in lisica, kasneje pa še istoimenski film, ki je razširjena različica pripovedovane zgodbe. Preko nje se niso seznanjali le z življenjem lisice, pač pa tudi o meji med naravo in človekom, o spoštljivem odnosu do narave ter posledicami prestopanja teh meja.
Lisica nas je nato spremljala na vseh področjih kurikula. Vadbene ure so sestavljale igre o lisici, katere smo izvajali tudi v gozdni igralnici – preko njih so otroci urili lisičine značilnosti (gibanje, oglašanje, prehranjevanje, bivališče – lisičina ipd.), hkrati pa razvijali fino in grobo motoriko. Otroci so se npr. preizkusili tudi v kopanju lisičine. Poskusili smo v peskovniku, nato pa še v gozdu.
Otroci so prisluhnili tudi ugankam o lisici, ob slikovnih aplikacijah sami obnavljali zgodbo o deklici in lisici, lisico narisali ob opazovanju … Ko smo lisico dodobra spoznali, pa smo prešli še na druge gozdne živali.
Nataša Kramer, dipl. vzg.
Otroci oddelka Klepetulje (4–5 let)
dav 
