OTROK IN SAMOSTOJNOST
Starši smo prvi vzgojitelji, ki otroka – poleg ljubezni – naučimo samostojnosti. Otrok potrebuje varno zavetje svojih staršev, istočasno pa tudi svobodo, da vse tisto, kar je že v njegovi moči, napravi sam. Želja po tem, da tisto, kar vidi pri drugih, poskusi tudi sam, je osnovno gibalo, ki malčka, odvisnega od drugih, z leti spremeni v iznajdljivega in samostojnega odraslega človeka.
Zato je izjemno pomembno, da tekom odraščanja otroku dovolimo, oz. ga celo spodbujamo pri tem, da:
- je pri dejanjih čim bolj samostojen;
- izrazi svoje mnenje, tj. pove, kar misli;
- čim več poskuša in preizkuša;
- si, kadar se znajde v težavah, pomaga sam;
- samostojno rešuje različne naloge, pred katere ga postavlja življenje
(Povzeto po: D. Žgavc: SODOBNA VZGOJA: Vzgajam samostojnega in odgovornega otroka: učinkoviti pristopi k otrokom od 2. do 10. leta. Ljubljana: Vrem, 2000).
Pospravljanje
Želja vseh staršev je, da bi se njihov otrok čim prej navadil pospravljati za seboj. Vendar pa je treba otroka pri tem vzpodbujati, da postori tisto, kar je zmožen narediti, hkrati pa mu je treba včasih priskočiti na pomoč. Predšolski otrok namreč še ni sposoben prevzemati stalnih obveznosti in dolžnosti. Njegovo vedoželjnost in pripravljenost za sodelovanje moramo vzpodbujati ter mu dajati občutek, da marsikaj zmore in zna, vendar pa moramo hkrati upoštevati tudi njegov interes, dokler je ta prisoten.
Igra
Starši moramo upoštevati, da imajo otroci različne potrebe po samostojni igri. Nemirniotroci bodo pri igri pogosteje potrebovali prisotnost staršev, več skupne igre in umirjeno, nemoteče okolje. Prav tako bodo otroci, ki starše močno pogrešajo, kazali močno potrebo po bližini staršev, kar je še posebej značilno za malčke, ki so čez dan v vrtcu in zato ločeni od staršev. Takrat si moramo starši vzeti čas in se z njimi poigrati. Ko bodo imel ti otroci potešeno lakoto po naši bližini, se bodo samostojno zaigrali, v nasprotnem primeru, tj. če tega ne storimo, pa bodo ves čas iskali našo pozornost.
Sam doma
Ko se kot starši odločamo, ali bi pustili otroka samega doma, vedno premislimo, kako velikim tveganjem ga prepuščamo. Strokovnjaki namreč pravijo, da predšolski otrok še ni zrel, da bi bil sam doma ali na igrišču, razen za krajši čas. Je namreč zelo radoveden in gotovo bo vedno našel kaj, kar bo ogrožalo njegovo varnost. Prav tako majhen otrok še nima izdelanega občutka za čas; ta se razvije šele v drugem oz. tretjem razredu.
Sam na počitnicah
Otroci radi odhajajo v vrtec, se družijo z vrstniki, so samostojni in dokaj samozavestni,torej je čas, da tudi sam odidejo s prijatelji na počitnice. – Takšni so zaključki večine staršev. Vendar pa moramo biti previdni; če se otrok temu upira, ni prav, da starši njegovo željo preslišimo ali mu celo očitamo, kako so drugi pogumnejši od njega. Zavedati se moramo, da so med otroki razlike in da je potrebno počakati na čas, ko je otrok že predelal ločitvene (separacijske) procese in si bo počitnic s prijatelji zaželel sam. Pri vsem tem je pomembno tudi, kdo gre z otrokom. Če je to npr. njegova vzgojiteljica, bo veliko lažje prenesel ločitev od staršev, kot če bi šel z osebo, ki je ne pozna.
(Povzeto po http://www.oshjh-staritrg.si/files/2013/03/PUSTI_SAM_BOM__internetna_stran_.pdf, 11. 11. 2016.)
Prispevek pripravili: Mateja Bevc, dipl. vzg. predšolskih otrok
Vilma Fabjan, dipl. vzg. predšolskih otrok
